Kam?
Poznaš ta občutek, kot bi “obtičal” v času in ne greš niti naprej niti dlje od znanega, ker si ne upaš narediti prvega koraka v novo izkušnjo, nazaj pa nočeš, ker ne dobivaš zase, kar potrebuješ? Obstaneš v varnem zavetju že znanega, kjer ni potrebno ničesar spreminjati, kjer ni novih tveganj in se ne rabiš aktivirati. Ne zavedaš se, da sam ohranjaš stanje udomačene varnosti, ker v tem prepoznavaš koristi zase, čeprav si v mislih že tisočkrat preigral isti scenarij, s preštevanjem prednosti ter pomanjkljivosti znanih in novih možnosti zase. In kako dobro si znaš pojasniti, da so zdaj okoliščine neugodne za nov korak, da ni pravi čas, da ne znaš, ker tega še nisi počel, da …
Morda bi se spremenilo nekaj, česar nočem, a bi rada ohranila. Z vsem tem razglabljanjem se begam še bolj, si sama jemljem pogum za nov korak, ker ne vem, da so okoliščine zgolj dejstvo ter nimajo prav nič opraviti z mojo odločitvijo in opravičevanjem sebi, da ostajam, kjer sem, na istem zavoju spirale življenja.
Kako težko je včasih narediti ta premik naprej, z lastno odločitvijo, ki nosi v sebi seme negotovosti, ki mi ni ljubo! Prestopam se na mestu in izgubljam energijo, namesto … namesto kaj? Da lahko vidim svet in sebe v njem iz neke druge perspektive, s katero se opogumljam in zmorem vstati, tudi kadar padem. Da si priznam, da nihče drug ne more narediti prvega koraka v nov dan, v neznano namesto mene, ne glede na vse zunanje dejavnike, ki jih vidim in razumem kot želim in kot sem bila naučena. Da prepoznam, da se lahko le sama motiviram in grem počasi naprej, korak za korakom, življenju naproti, z zaupanjem, ki ga zmorem ustvarjati sama. In če dobro premislim:
“Vsak moj naslednji korak je vedno prvi, v nov trenutek časa, enkraten in neponovljiv, stopinja, ki jo puščam za seboj v sledi preteklosti.”
