Na razpotju
Življenje, ki sem ga opazovala z otroškimi očmi in si ga tolmačila skozi pripovedi starejših, je bilo videti kot pravljica, v kateri je vse lepo in prav, dokler ne odrasteš. Takrat pridejo otroci in z njimi odrekanje ter konec tvojega lastnega življenja. Ta konec pravljice mi nikoli ni bil všeč, pa tudi dolgočasen se mi je zdel na nek način. Je to vse, kar naj bi doživela? Razvoj dogodkov, ki naj bi se zvrstili, se je zdel pust kot enosmerna cesta brez križišč, z nekaj vmesnimi postanki in predvidljivim koncem poti: narediš šolo, se zaposliš, si ustvariš dom in družino ter živiš bolj ali manj srečno do konca svojih dni, če ti zdravje dobro služi. Zevajoča praznina, napolnjena z nedorečenim je tisto, kar mi je manjkalo v tej zgodbi. Slišalo se je preprosto, a nerealno. Vsaj zame. Kasneje si nisem znala razložiti, zakaj se krivulja srečnosti spušča navzdol, saj sem vdano sledila navodilom, ki sem jih vtisnila vase skozi otroštvo, rezultat pa je bil daleč od pričakovanega. Poskušala sem nadzirati vsak korak, a nisem pristala tam, kamor sem želela priti. In tako sem se znašla na razpotju, ujeta v togi premočrtnosti razmišljanja, da me določa usoda in ne jaz, s svojim lastnim pogledom na življenje, v katerem sem še iskala svoj prostor pod soncem.
Sem zašla? V katero smer iti in katera pot je prava? Ozirajoč se okoli sebe bi to lahko bila katerakoli smer, saj v daljavi ni bilo videti ničesar, kar bi prepoznala kot znamenje, ki mi kaže, da potujem v pravo smer. Stopajoč sem ter tja, neodločna, kam se napotiti, spoznam, da se vrtim na mestu. Strah me je. Strah, da ne bom izbrala prave smeri. Nočem spet zgrešiti. Pod pritiskom notranjega ukaza ne zmorem razmišljati in ne vem, kaj sploh želim in kam hočem. Kako to, da pričakujem od sebe le izbiro prave poti? Bi to pomenilo, da nisem dovolj dobra, uspešna, inteligentna, intuitivna, karkoli že, če se ponovno zmotim? Nenazadnje, zakaj bi to bilo nekaj slabega in kako sem prišla do takega razumevanja sebe, da je zmotno motiti se?
Medtem ko s svetlobno hitrostjo švigajo misli skozi moj zavestni um, da jih komaj dohitevam, ne zaznavam, da še vedno mencam na istem mestu. Poskušam se spomniti, katera je tista misel, ki sem jo ujela za hip in se mi je zdela vredna, da ji namenim svojo pozornost. Katera že? A, prava smer. Seveda ne morem kreniti na pot, če pa iščem nekaj, kar ni mogoče. Mar ni nerealno pričakovati od sebe, da bom izbrala le pravo pot, če pa živim tukaj in zdaj in ne v prihodnosti. Kako naj vem, kaj bo dobro zame enkrat takrat, ko bom tam in če bo to prav tisto, kar bom želela takrat? Ne morem vedeti, niti videti iz točke, na kateri sem zdaj. Samo zdaj vem, kaj je dobro zame ta hip, kaj potrebujem, s čim se izpolnjujem, da sem zadovoljna s seboj in ob drugih. Ali se ne spomnim, da sem pridobila zase neprecenljive izkušnje prav na tistih stranskih poteh, za katere sem mislila, da so popolnoma zgrešene in jih ne bi želela nikoli ponoviti? Kdo bi bila danes, če ne bi nekoč zašla in se za nekaj časa izgubila v brezpotju iskanja novih možnosti zase? Bi želela ostati, kdor sem bila?
Ne, je hipen odgovor, še predno razmislim. Ne, nikoli ne bi razvila takega pogleda na življenje, kot ga imam danes, spravljenosti s samo seboj ter spokojnostjo v duši. In da, rada bi preskočila trenutke bolečine in vsa tista žalostna občutja. A če jih ne bi doživela, bi znala ceniti veselje, ki ga občutim zdaj in preprosto dejstvo svojega obstoja? Bi znala zares slišati čar ptičjega petja, šelestenje listja, bitje svojega srca in bila hvaležna za vse to? Ne, saj sem življenje in sebe v njem jemala kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar samo je, ker ti je dano, kar tako, zastonj. Bi znala ceniti, da je moje življenje dar, ki sem ga dobila z namenom, da ga izkoristim, se osmislim v njem? Ali pa ga preživim z objokovanjem svoje nesrečnosti ali obžalovanjem, česa vse mi ni nudilo? Bom čakala, da mi življenje ponudi pravi čas in priložnost ali bom prevzela iniciativo in vzela od njega, kar potrebujem zase? Odločitev je moja in z njo moje zadovoljstvo z življenjem, kakršnega živim. In ko sem s tem uvidom ponovno pogledala na razpotje, sem vedela:
“Katerakoli pot, ki jo bom ubrala, bo vedno prava, ker je moja. In prav zato jo cenim in spoštujem, ker sem jaz moja pot, z vsem, kar jo predstavljam, kar sem. Nič več ne iščem zgolj ravnih poti in se ne ustrašim razpotja, ampak pogumno zakorakam v novo smer, novim doživetjem naproti.”
»Z radovednostjo raziskovalca lahkotno potujem po poti življenja in nizam dragulje modrosti v ogrlico večnosti.«
