Prvi korak
Ustvarjena. Rojena. Nebogljeno bitje, odvisno od staršev. Živim le zato, ker jim je mar zame, ker me negujejo, hranijo in zasipajo z ljubečo pozornostjo, ki jo potrebujem, da preživim. Rastem in se razvijam. Se plazim, opazujem, raziskujem in želim več od znanega. Želim se dvigniti in videti svet iz neke druge perspektive. Vstanem in padem. Mnogokrat. Ne zmorem sama. A ko se pojavi ob meni dlan, tista že znana, ki se je ne bojim in ji zaupam; tista, ki me hrani in ta ista božajoča, ki jo potrebujem, da se potolažim, jo sprejmem. To je dlan, ki se mi ponuja v (po)moč, da prepoznam svojo moč v sebi in se zmorem dvigniti s površja znanega. Vstanem, čeprav težko, z veliko napora, a stojim, vsaj za hip, zibajoč se v negotovosti neznanega doživetja in zrem dlje.
Naredim prvi korak.
Zmorem!
Čeprav en sam korak, prav ta obljublja, da jih lahko naredim še več, grem dlje in odkrivam nove možnosti. Navdušenje nove izkušnje se vtisne globoko v spomin, česar se ne zavedam, a prav z njim se motiviram, da nadaljujem, čeprav še vedno padam. In grem tako počasi naprej, korak za korakom, življenju naproti.
Prva ovira, druga, tretja, nešteto njih. Padajoč vedno globlje nisem več videla možnosti zase. Nisem videla ne površja ne sebe, da zmorem sama vstati in hoditi. In nisem videla luči v sebi, da bi šla naprej. Verjela sem, da me določa usoda, se predala in nemočna obstala v globini žalosti, obupa.
Prav dobro pa sem vedela, kaj hočem: vstati iz brezna bolečine in nemoči, iti naprej, videti sebe ponovno ustvarjati, raziskovati, polno živeti in ne zgolj preživeti. Vedela sem, da želim spet biti tista, ki se zna smejati, plesati, ljubiti svet okoli sebe; tista, ki želi biti ponovno ljubljena.
In zmogla sem videti, da ni ovira to, kar mi zapira pot, ampak moje videnje in razlaga, kot da sem zaradi nje nemočna. Sedaj jo lahko vidim kot opomnik s sporočilom, da se ustavim, premislim in morda najdem drugo pot, na kateri se bom naučila prav tisto, kar potrebujem za svoje večje zadovoljstvo v življenju.
Tisto pradavno doživetje uspeha ob svojem prvem koraku sem še vedno jaz in prav z njim sem se vedno znova opogumljala, da je bil vsak dvig lažji in hitrejši od prejšnjega, z novim zaupanjem vase. Prilezla sem iz brezna teme, počasi, opirajoč se na vse, kar sem lahko uporabila sebi v prid. Prav plaho sem se oprijela površja, se skobacala na vse štiri in se ozrla okoli. Koliko slepeče svetlobe! Koliko novih možnosti! A kam zdaj?
Kam in čemu bi premaknila se iz brezna,
čigar tišina mi postala je domača.
Kam zdaj,
ko nimam več ničesar,
za kar vredno bi bilo živeti!
Zgolj odmev razlegal se je tam v tišini.
Naenkrat z mislijo spomina vnamem se in vstanem.
Saj res, prvi korak!
Vem, da zmorem!
Je kje dlan, ki bi mi pomagala?
Bom zmogla sama?
A kam?
“Ovire vedno so in bodo, prav tam, kjer jih ne pričakujem, še manj želim. Ko jih pogledam v drži odprtosti in sprejemanja, sem se pripravljena spreminjati.”
Zgodbe
Komentarji
Tu je prostor za tvoj komentar. Hvala ker soustvarjaš to zgodbo.
Zgodba je kot zrcalo, skozi katerega lahko vidim sebe, ko padam in se ne znam pobrati ali pa zelo hitro obupam. Zapisano mi bo v poduk in motivacija za naprej.
Ana
Na osnovi Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ni dovoljeno razmnoževanje zgodb (tako v elektronski kot v natisnjeni obliki) oziroma prodaja teksta ali dela teksta, s čimer je uporabnik seznanjen s pogoji uporabe.
Uradni list RS, št. 16/07 uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16- ZKUASP in 59/19.