Zavedam se, da so misli moje in od nikogar drugega, da jih sama barvam z barvami pomena in se sama odločam ostajati pred priprtimi durmi, za katere ne vidim, da sem le jaz tista, ki lahko odrine vrata pred seboj in se poda naprej. In šele tedaj, ko se vsega tega zavem, mi postane jasno, da ni ovir zunaj mene, ampak sem ovira sama sebi, katere višino si nastavljam sama, z razlogom ohranjanja domačnosti znanega. Se sploh zavedam, da misli zgolj so, da je njihova narava taka, da se porajajo, izginjajo in preprosto so, ves čas.

Zakaj jaz? Ker sem edinstven odtis v tem vesolju, ki ga še nikoli ni bilo in ga tudi ne bo. Morda različica, a točno takega odtisa ne bo pustil nihče. Prav to idejo spoštujem, ji sledim in zdi se mi dovolj tehtna. In čemu potem ne bi delila sebe z drugimi? Čemu, ne bi pustila prosto pot idejam? Morda pa vendar kdo prestreže moje misli, se poistoveti z njimi in naredi hitreje korak naprej ob zavedanju sebe in svojega edinstvenega obstoja.

Zakaj zdaj,

mi odzvanja vprašanje v tisočerih različicah že slišanih besed. Ne vem. Pravzaprav nimam odgovora, zakaj prav zdaj. “Ker tako čutim” mi je odgovor premalo utemeljen, na trhlih temeljih, po moji presoji, saj ga lahko odpihne že naslednje manj pozitivno čustvo. Iščem nekaj oprijemljivejšega, nekaj, kar bo v moji predstavi imelo tehtnejši razlog. Nekaj, zaradi česar ne bom odnehala, ko se pojavi naval vprašanj, s katerimi si bom omajala začetno zaupanje vase. Zakaj zdaj? Ker verjamem vase? Ker vem, da zmorem, če si zaupam? Ker …?

Ker vem, da sem zadovoljna, kadar počnem stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo, kadar se preprosto izgubim v ustvarjalni brezmejnosti. Ker želim deliti in izmenjavati svoja spoznanja z drugimi in se tako uresničevati. V tem je namen. A zakaj zdaj? Čakajoč sebe, da to spoznam na poti življenja, sem se odločila narediti prvi korak v neznano, čeprav ne vem, kam bom odšla. A če ne storim prvega koraka, nikoli ne bom spoznala in doživela prigod, ki se bodo vtisnile v moj odtis, ki bo ostal za menoj kot edinstven dokaz mojega obstoja. Na pot se podajam v duhu igrive otroške radovednosti, odprtosti za novo …

“V zavedanju svoje enkratne neponovljivosti poskušam dati sebi in svetu najboljše, kar znam in zmorem ta hip.”